Pokopališča so povezana s številnimi običaji, ki so se spreminjala skozi zgodovino. Preverite, ali ste poznali nekaj zanimivih običajev, ki so se spreminjali skozi čas.
Ideološke in verske delitve pokopališč
Skozi zgodovino so se pokopališča delila predvsem glede na vernike in nevernike. Pripadniki iste religije ali sekte, ki so v določeni družbi prevladovali, so bili pokopani na glavnih pokopališčih. Tisti, ki so bili v manjšini, ali celo brezverni, na stranskih delih pokopališč ali celo izven njih.
Tako so se v Evropi predvsem v 16. stoletju razvila katoliška in protestantska pokopališča. Pri nas je to še danes posebej razvidno v Prekmurju, kjer so morala protestantska pokopališča iz vasi, ponavadi daleč na polje.
(vir: Franc Tobias, Mest pokojnih)
Kremacije in krste
Zanimivo je, da so pred širitvijo krščanstva številne kulture svoje umrle zažigale in tako že izvajale postopek, ki ga danes poznamo kot kremacijo. Šele s krščanstvom je zažiganje trupla obveljalo le kot kazen za najhujše kriminalce in čarovnice. V zadnjem obdobju se s pojavom modernih kremacijskih naprav ponovno povečal obseg kremacij, ki se v razvitih državah praviloma giblje med 70 in 90% pogrebov.
Globina pokopa
Po današnih standardih se klasični pokop s krsto izvrši v jamo, katere prva globina mora biti 1,8m. Vendar temu ni bilo vedno tako, saj v časih pred kugo (16. stoletje) niso veljala posebna pravila glede globine. Po različnih virih bi naj v tistem času župan Londona izdal pravilnik, da morajo biti vsi umrli pokopani "6 feet under" (6 čevljev pod). 6 čevljev je približno 1,82m. Vzrok je seveda bil preprečevanje okužb iz razpadlih trupel in onemogočanje, da bi živali trupla izkopale, saj takrat še niso imeli posameznih krst.
Epitaf = nagrobno sporočilo
Napise na grobovih imenujemo epitaf. Gre za napise, ki sporočajo s svojimi vsebinami misli pokojnih ali o pokojnih.